Forums - Most Disliked Admin (+ A Few More)

Quote:

Originally posted by Sebatianos@Jan 2 2005, 12:20 AM
I wrote this myself, just not right now... :bleh:
Skozi čas in nazaj

»Torej spoštovano občinstvo, rad bi se vam zahvalil, da ste se odzvali mojemu povabilu in prišli na predstavitev mojega izuma. Mnogi trdijo, da sem pač še en nori znanstvenik, ki vse življenje izumlja nekaj, česar ni mogoče izumiti. Toda dovolite, da vam najprej razložim svojo teorijo.«
S temi besedami je dr. Uroš Topar nagovoril zbrane goste, ki jih je povabil v upanju, da bodo financirali njegov projekt.
»Zgodilo se je nekoč v daljni preteklosti v času, ko le tega še ni bilo. Dandanes za dejanske štejemo štiri dimenzije: višine, širine, globine in časa. In vse kar obstoja v tem našem kozmosu, teh štirih dimenzij ima neko energijo. A preden je prišlo do rojstva vesolja ni bilo te energije. Fiziki nas učijo, da je energija neuničljiva in da ne more nastati iz ničesar. Toda kako je nastala? Nekoč v dobi ko še ni bilo vesolja so bile te dimenzije: višine, širine, globine, časa in vse tiste, ki jih ne znamo poimenovati, a nam fiziki pravijo da obstojajo; vzporedne. Bile so kakor premice. Vsaka je bila nosilka le ene dimenzije. Bile so vzporedne. Toda ta vzporednost se je izgubila in dimenzije so se pričele sekati. Sprva sta se sekali le dve, nato pa vedno več in tako smo dobili neko točko, kjer se sekajo vsaj štiri dimenzije. To so dimenzije, ki jih lahko sprejmemo za resnične, saj imamo z njimi vsak dan opravka.
Tako je tedaj iz čiste energije, ki je bila brez mase, nastala materija. In ta materija teži k temu, da postane čista masa, brez energije. Zato energijo oddaja in se ohlaja. Ko bo dosegla temperaturo absolutne ničle, da ne bo več imela nobene toplote in ko bo dosegla popolno mirovanje, bo ostala brez energije. Tedaj bo ponovno izven dimenzije časa. In to je nekaj, kar se dogaja z našim celotnim vesoljem. Vsak elektron v atomu teži k temu, da bi imel čim nižjo energijo. Da bi je čim več oddal. In to se dogaja s celim vesoljem. In v daljni prihodnosti bo vsa ta energija zapustila naše vesolje in tedaj bo ostala le še masa. Masa brez gibanja, pri temperaturi absolutne ničle. In nato bo še ta razpadla, saj več ne bo energije, ki bi vezala atome, niti energije, ki bi elektron vezal ne jedro atoma.
Hitrost svetlobe naj bi bila končna hitrost, saj naj bi fotoni predstavljali čisto energijo brez mase. Kaj so potem na primer tahioni? Ti naj bi se gibali še hitreje od fotonov, še hitreje od svetlobe. Če bi bila hitrost svetlobe res tista meja v času, tedaj bi se morali tahioni gibati skozi čas nazaj in ne naprej. Če bi se torej gibali s hitrostjo tahionov, bi potovali proti začetku časa. Če pa bi hoteli potovati v prihodnost, pa bi morali biti počasnejši od negibnega. Torej bi morali obstojati pri nižji temperaturi od 0 Kelvina - absolutne ničle. In vidite spoštovani gostje, prav to lahko s tem strojem dosežem. Dame in gospodje, lahko boste priča prvemu časovnemu stroju v zgodovini človeštva.«
Po prostoru je bilo slišati posmihanje, nerganje in okašljevanje, toda kmalu je vse to poleglo, saj je dr. Topar dvignil pregrinjalo z vitrine, ki je stala na njegovi desni. Tam se je nahajal nek stroj. Bil je podoben koničastemu jajcu, velikemu kakor žoga za odbojko, na katerega je bil nameščen strelovod v velikosti pletilke. Zavladala je tišina. Bolj iz vljudnosti, saj je bil na obrazih raznih finančnih mogotcev, zbranih v dvorani, izraz nejevernosti.
Tedaj je dr. Topar stopil nazaj do kontrolne plošče in pričel razlagati:
»Pravzaprav je časovni stroj in čudež znanosti tale omara tukaj, saj so v njej vse kontrole, in pomembni mehanizmi. Z njo nadziram sondo. Torej preko tistega prevodnika, ki ga vidite, nameščenega na sondo, lahko s pomočjo tele naprave iz lupine sonde izčrpam vso energijo in še več. Prav tako pa lahko vanjo pošljem dovolj energije, da se prične gibati z nadsvetlobno hitrostjo. Težava je le v tem, da kakor hitro sonda zapusti ta bežen trenutek sedanjosti, več ne morem upravljati z njo. Toda ker je sonda votla, lahko vanjo dam predmet primerne velikosti in ta bo nepoškodovan potoval skozi čas.«
Nato je sondo odprl in pokazal, da je prazna.
»Kot vidite, je sonda prazna. Sedaj pa bi prosil, nekoga izmed vas, naj na listek napiše neko sporočilo, list prepogne, tako, da ga ne bom mogel prebrati in mi ga izroči.«
»Saj nismo prišli gledati čarovniške predstave!« se je slišal glas iz občinstva.
»Prosim, dovolite da vam razložim. Čez pol ure, bom sporočilo, ki ga bo napisal nekdo izmed vas, poslal za dvajset minut v preteklost. Kar pomeni, da se bo to sporočilo, čez deset minut pojavilo v sondi, ki jo bom poslal skozi čas.«
»Že tiste teorije prej so bile z lase privlečene, sedaj pa nas poskušate še bolj zmesti ali kaj? Naj bo. Napisal vam bom sporočilo,« je odvrnil isti glas, ki je pripadal Juriju Stotaku.
Res je napisal sporočilo in ga predal dr. Toparju. Ta je to sporočilo brez da bi ga pogledal, dal v sondo. Nato je prinesel stojalo in ga postavil pred občinstvo in pričel ponovno razlagati:
»Torej kot sem že rekel, bom čez pol ure tole sondo dal na to stojalo in jo poslal za dvajset minut v preteklost. Kar pomeni, da bo čez deset minut prispela sonda iz prihodnosti in se pojavila na tem stojalu. V tisti sondi bo to isto sporočilo, ki ga bom jaz v prvi sondi, ki jo vidite tukaj, poslal v preteklost čez dvajset minut.«
Nato je pričel gledati na uro in pri tem nastavljal časovne koordinate na napravi v ozadju. Čez nekaj časa se je temperatura nenadoma spustila in na stojalu se je pojavila še ena sonda. Bila je povsem identična prvi. Doktor Topar je pokazal prvo in sporočilo, ki je še vedno bilo v njej. Tedaj je to sporočilo prebral na glas in gospod Stotak se je strinjal, da je to pravo sporočilo. Nato je prvo sondo odložil in šel do stojala, kjer je bila druga sonda. Sedaj jo je odprl in tudi v njej je bilo sporočilo. Dal ga je nekomu iz občinstva naj ga prebere. Sporočilo je bilo povsem enako. Nato je ponovno vzel prvo sondo s sporočilom in jo postavil na podstavek, kjer je bila prejšnja sonda. Čez nekaj časa je aktiviral to sondo. V prostoru je postalo zelo vroče, toda le za hip in sonda je izginila. Ostala je le še tista sonda, ki se je pred dvajsetimi minutami pojavila na podstavku.
»Kot ste se lahko pravkar sami prepričali, časovni stroj deluje!«
V prostoru je nastala popolna tišina. V zraku je bilo čutiti strahospoštovanje pred genijem doktorja Uroša Toparja in njegovim časovnim strojem. Prav tako pa so se nekaterim finančnim mogotcem zaiskrile oči ob pomisli na vse koristi, ki jim jih lahko prinese časovni stroj.
Naslednjega dne je že navsezgodaj zjutraj zazvonil telefon v laboratoriju dr. Toparja.
»Dr. Uroš Topar? Jurij Stotak tukaj. Včeraj sem bil na vaši demonstraciji. Gotovo se spominjate.«
»Seveda, vi ste tisti skeptik kajne?«
»Moram priznati, da sem sprva res nekoliko dvomil, toda bili ste zelo prepričljivi. Zanima me, ali bi se lahko sestali z menoj in mi natančneje obrazložili delovanje vašega izuma. Bil bi vam namreč pripravljen financirati nadaljnji razvoj vašega stroja.«
»Priznati, da je vaš predlog dokaj zanimiv, a želim vedeti, kako nameravate uporabiti moj stroj.«
»Morda bi bilo najbolje, če bi se čimprej dogovorila za sestanek, doktor, da vam predstavim svoj načrt. Kdaj bi vam najbolj odgovarjalo?«
»Pravzaprav nimam dosti dela in tudi tega bi lahko prevzel moj asistent, tako da...«
»Krasno! Še danes pošljem letalo po vas. Saj ste rekli, da boste lahko prišli. Brez skrbi, bom jaz poskrbel za vse. Letalo vas bo čakalo na letališču še danes popoldan.«
»Toda, saj še nisem niti razmišljal o tem, da bi odpotoval. Moram pripraviti svoje gradivo, naročiti svojemu asistentu kaj ...«
»Nič ne skrbite doktor. Asistentu lahko pišete, Rezultatov raziskav pa tudi ne potrebujete, saj jih tako ali tako ne bi razumel. Za vse ostalo pa bom že jaz poskrbel. Popoldan torej... To pomeni, da boste pozno zvečer pri meni, seveda boste moj gost, tako da vam ne bo treba iskati hotela. Torej je dogovorjeno?!«
»No prav, čeprav...«
»Brez skrbi, bom že jaz poskrbel za vse. Na svidenje.«
Rahlo zmeden po tem monologu gospoda Stotaka, je Uroš nenadoma dobil občutek strahu. Kakor da se bo zgodilo nekaj nepojmljivega. Nekaj kar bo močno vplivalo na življenje, toda si ne more misliti kaj.
»Dobrodošli dr. Topar,« je nekaj pred polnočjo pozdravil g. Stotak svojega gosta. »Upam, da ste prijetno potovali.«
»Sem, toda vseeno bi se raje najprej odpočil od poti. Zato bi prosil, če bi lahko vse formalnosti povezane s tem obiskom prestavili na jutri.«
»Seveda, seveda. Moj služabnik vas bo pospremil do vaše sobe.«
Uroš se ni mogel načuditi Stotakovi hiši. Bila je kakor romantičen srednjeevropski grad. Nikdar ne bi pomislil, da bi oseba kot je Stotak, ki nedvomno nima občutka za estetiko, še manj pa za romantiko, lahko bila lastnik takšne vile. Predvsem pa ga je začudil nenavaden povsod se ponavljajoč lik mlade ženske. Njen lik je bilo mogoče videti povsod po hiši. Na vsakem portretu, na vsaki fotografiji, na vsakem kipu, je bila njena podoba.
»Oprostite, kdo je ta ženska?« je vprašal služabnika.
»To je pokojna gospa Stotak.«
»Hočete reči, da je on vdovec?«
»Točno tako. V enem dnevu je postal oboje, mož in vdovec. Tragična nesreča gospod. Tukaj je vaša soba gospod. Prijeten počitek.«
V skoraj sterilni sobi je Uroš le s težavo zbral svoje misli. Kakor refren nezaželene pesmi se mu je vedno znova vračal pred oči lik gospe Stotak. Nič čudnega pravzaprav, saj je bila vsa vila prežeta s tem obrazom, toda v liku te nežne ženske je bilo nekaj zloveščega. Kakor melodija, ki se prevečkrat ponovi in s tem pridobi že naravnost grozljive prizvoke.
»Dobro jutro doktor, zajtrk in gospod Stotak vas pričakujeta na zahodni terasi.«
»Hvala,« je še napol v spanju odgovoril.
»Končno ste prišli doktor. Skoraj bi že začel jesti brez vas. Izvolite usedite se.«
»Hvala. Moram vam priznati, da sem bil včeraj naravnost šokiran nam vašim nenadnim povabilom, zato ne nameravam ovinkariti. Kaj pravzaprav želite od mene?«
»Me veseli, da ste prešli naravnost k bistvu. Zanima me, ali lahko naredite časovni stroj, ki bi omogočil potovanje ljudi skozi čas.«
»G. Stotak, težava ni v časovnem stroju. Ta bi zmogel poslati skozi čas prav vse, toda razen posebne sonde, ki sem jo uporabil na predstavitvi, ni ničesar, kar bi uspelo prestati pot skozi čas. Razpadlo bi mnogo prej.«
»Dobro, toda kaj če bi bila sonda večja. Dovolj velika, da bi vanjo lahko stopil človek.«
»Seveda bi teoretično to bilo izvedljivo in tedaj bi človek lahko potoval skozi čas, toda skoraj nemogoče bi bilo narediti tako veliko sondo.«
»Na primer, da bi bilo mogoče. Ali bi lahko tedaj jaz potoval skozi čas?«
»Možno bi bilo, toda skrajno nevarno. Veste, časovna linija je zelo občutljiva stvar.«
»Toda obstaja možnost, da bi se lahko vrnil v preteklost?«
»Seveda obstaja. Toda ne da se predvideti, kaj bi časovni stroj povzročil v preteklosti.«
»Toda vi ste na predstavitvi poslali sondo v preteklost in vse je bilo v redu.«
»Da, toda zato, ker sem najprej pripravil vse za pojav sonde in šele nato sondo poslal v čas, ko je bilo vse pripravljeno.«
»Oprostite, ne sledim vam.«
»Poglejte, na predstavitvi sem najprej namestil na oder stojalo ob 14:32. Nato sem ob 15:02 poslal sondo v preteklost za dvajset minut. Torej se je ta sonda vrnila v preteklost ob 14:42. Deset minut za tem, ko sem že postavil stojalo. Zamislite si, da bi sondo poslal nazaj v čas pred 14:32. Se pravi v čas preden sem postavil stojalo. Sonda bi se pojavila na istem mestu, toda kaj če bi tedaj nekdo tam stal? Sonda bi ga v trenutku ubila.«
»Razumem, toda sonda bi ostala nepoškodovana kajne?«
»Seveda. Tudi to sem že poskusil. Seveda ne na živih bitjih, toda sondo sem že zanalašč poslal v opečni zid. Sonda je ostala nepoškodovana, toda zid je razneslo.«
»Pa ste že kdaj poskusili poslati živo bitje skozi čas?«
»Seveda. Najprej sem poslal muho, nato čebelo, in celo hrčka. Vse tri živali so kazale normalne znake. Nič ni bilo narobe z njimi. Toda enačbe kažejo na to, da bi se lahko časovna linija porušila, če bi nekaj iz prihodnosti prišlo v stik s svojim dvojnikom iz preteklosti.«
»Če bi torej človek potoval v preteklost in srečal sebe v mlajših letih, se torej ga ... se ne bi smel dotakniti?«
»Točno. To bi lahko povzročilo katastrofo.«
»Kaj pa potovanje v prihodnost?«
»Tudi to je mogoče. Toda ponovno se pojavi težava, da se bo sonda pojavila v kakšnem predmetu.«
»Torej je možno, da se jaz vrnem v preteklost in nato ponovno nepoškodovan pridem v prihodnost?«
»Zelo mi je žal gospod Stotak, toda brez kontrole omare ne boste mogli nadzirati sonde. Jaz lahko sondo pošlem v katerikoli čas, toda nato več ne morem vplivati na njo in jo priklicati nazaj.«
»Toda če bi lahko kontrolno omaro vgradili v Sondo, bi potem bilo mogoče?«
»Bilo bi mogoče, toda izredno nevarno.«
»Vem, lahko bi uničil kak zid, ali pa celo koga ubil.«
»Še huje. Če spremenite kak dogodek v preteklosti, lahko porušite celotno časovno linijo.«
»Kako to mislite?«
»Preprosto. Če se vrnete v preteklost, morate predpostaviti, da se bo preteklost, ki jo mi poznamo spremenila. Tudi če sami tega ne želite, se lahko to zgodi, toda dozdeva se mi, da želite spremeniti lastno preteklost kajne?«
»Prav, ne bom več ovinkaril. Prepričan sem, da ste opazili slike moje žene povsod po hiši. Ona je umrla v nesreči in to prav na najino poročno noč. Želim se vrniti v preteklost in preprečiti njeno smrt.«
»Sem si kar mislil. Žal mi je, toda to je nedopustno. Če bi se vi vrnili v čas in rešili ženi življenje, bi se vaše osebno življenje odvijalo povsem drugače, kot se je sedaj. Kar bi pomenilo, da bi vi živeli skupaj z ženo in po vsej verjetnosti ne bi prišli na mojo predstavitev časovnega stroja, saj ne bi bili obsedeni s spreminjanjem lastne preteklosti. In če torej ne bi prišli na mojo predstavitev in se ne bi zanimali za časovni stroj, se ne bi vrnili v preteklost in svoji ženi ne bi rešili življenja, saj sploh ne bi vedeli, da naj bi ona umrla na vašo poročno noč. Kar pomeni, da bi se od vaše poročne noči naprej razvili namesto ene časovne linije dve. Prva bi bila ta, ki jo sedaj živite, druga pa bi bila spremenjena linija, v kateri bi bila vaša žena še vedno živa. Vse bi bilo v redu, dokler ne bi prišel trenutek, v katerem bi se vi v naši časovni liniji odpravili v preteklost. V alternativni liniji se vi namreč ne bi vrnili v preteklost in bi se porušila. Ker pa osnovne časovne linije od vaše poročne noči, pa do trenutka vrnitve v preteklost nikdar ne bi bilo, bi nastala praznina v času in se ne bi mogel vzpostaviti normalen čas. Torej bi čas preprosto nehal obstojati, saj ne bi bilo osnovne časovne linije, alternativna pa bi bila porušena. Odkrito rečeno, ne vem kaj bi se zgodilo potem, toda obstaja možnost, da bi se ustavil čas. Se pravi, da bi izrinili dimenzijo časa iz presečišča dimenzij, v katerem se trenutno nahaja naše vesolje, torej bi lahko izničili pogonsko energijo, ki je ustvarila naše vesolje in uničile vse, kar lahko ljudje zaznamo.«
»A lahko to malo poenostavite?«
»Vzemimo za primer, da bi bil tak časovni stroj že nared in da bi se vi lahko že danes vrnili v preteklost.«
»Dobro.«
»In da vi ne bi šli v preteklost. Vse bi se odvijalo normalno in jutršnji dan bi bil normalen.«
»Jasno.«
»Toda če bi se vi vrnili v preteklost in preprečili ženino smrt, bi spremenili čas. Od vaše poročne noči pa do današnjega dne, ki bi bil del drugačnega časa.«
»Vem. In kaj potem?«
»Torej se vi danes ne bi pogovarjali z mano in se ne bi vrnili v preteklost.«
»Zakaj ne?«
»Zato, ker bi bila v drugačnem času vaša žena živa in je ne bi poskušali rešiti.«
»Razumem.«
»Torej se vi ne bi vrnili v preteklost in bi bilo enako, kot če že sedaj ne bi šli v preteklost.«
»Dobro, v čem je torej problem?«
»Poglejte, jutršnji dan, bi bil v obeh primerih enak, normalen. Toda če bi se vrnili, bi bil čas od vaše poročne noči, pa vse do jutri drugačen.«
»In?«
»Ker pa bi jutri moral biti ponovno normalen dan, bi ta drugačen čas od vaše poročne noči do jutri izginil.«
»Hočete reči, da bi se vse dogajalo, kakor se je sedaj?«
»Ne. Drugačen čas bi preprosto izginil. Normalnega časa pa sploh ne bi bilo. Tako da bi nastala praznina v času. In ta praznina v času, bi lahko uničila celo vesolje.«
»In tega se ne bi dalo spremeniti?«
»Morda. Toda tveganje je preveliko.«
»Kako? Pozabite na tveganje, kako bi se to dalo spremeniti?«
»Zagotoviti bi bilo treba, da bi vi tudi v drugačnem času prišli na mojo predstavitev in se tudi v drugačnem času vrnili v preteklost.«
»Toda kako?«
»Ko bi se vrnili v preteklost, bi morali poiskati samega sebe in razložiti celotno situacijo. Tako da boste tudi v drugačnem času prišli na mojo predstavitev in vse ostalo. Toda pojavi se še en problem. Vi se boste nato ponovno vrnili v sedanjost in tedaj se boste vi spominjali le normalnega časa, ne pa drugačnega. To pomeni, da boste se sicer lahko vrnili k svoji ženi, toda vi se boste spominjali normalnega časa od poročne noči naprej, ona pa spremenjenega. Kar pomeni, da se bo za vas svet spremenil.«
»Nič hudega. Da bom le lahko z njo.«
»In še nekaj je. Ko boste v preteklosti, se ne smete dotakniti svojega mlajšega dvojnika. Kdo ve, kaj vse bi se tedaj zgodilo.«
»Torej mi boste pomagali.«
»Jaz sem znanstvenik. In ko sem ustvaril časovni stroj, sem to naredil z namenom, da bi pomagal človeštvu. Vedel sem, da ga bo potrebno uporabiti, toda moramo biti previdni in izničiti vsako tveganje, pa bo vse v redu. Pripravljen sem vam pomagati, toda pod pogojem, da se boste skrbno držali mojih navodil.«
»Seveda. Pripravljen sem vam financirati celoten projekt izgradnje sonde in ubogal bom vaše nasvete, glede tega, kaj vse bo moral moj dvojnik narediti v drugačnem času.«
»Prav.«
Izdelava sonde je bila sicer draga in zahtevna, toda pravzaprav je šlo le za izdelavo velike enačice osnovne sonde, ki jo je Uroš Topar uporabil v svoji demonstraciji, zato je to delo prepustil svojemu asistentu in strokovnjakom, ki jih je najel Jurij Stotak, Uroš in Jurij pa sta za ta čas skupaj sestavljala seznam navodil za Stotakovega dvojnika. Po letu in pol napornega dela in skrbnega preračunavanja učinkov posameznih dejanj v preteklosti na časovno linijo, je končno napočil trenutek resnice.
»G. Stotak, časovni stroj je nared in menim, da smo pripravljeni.«
»Dr. Topar…, Uroš hvala. Hvala za vse. Brez skrbi, držal se bom navodil. Sedaj pa je napočil trenutek, da spremenim usodo.«
Nato so sondo namestili v hotelsko sobo, ki je bila točno nad sobo v kateri sta mladoporočenca nameravala preživeti poročno noč in Jurij je pognal časovni stroj.
Dr. Topar je za vsak slučaj zapustil sobo, saj se bo g. Stotak po opravljeni nalogi vrnil v isti prostor in bilo bi nevarno, če bi ostal v sobi, ko se bo prikazal časovni stroj.
Skozi vrata je začutil toploto, ki je naznanila, da je sonda odpotovala v preteklost. Le hip za tem, pa je začutil mraz, ki je naznanil, da se je sonda vrnila. Seveda bi lahko bil g. Stotak v preteklosti celo leto, toda z zornega kota dr. Toparja je bil g. Stotak odsoten le delček sekunde. Nato je dr. Topar stopil v sobo, z občutkom zmagoslavja v prsih. Časovna linija se ni podrla, kar pomeni, da so bili dovolj previdni pri svojih preračunih in da je tudi dvojnik g. Stotaka skrbno opravil svojo nalogo. Res je premagali smo usodo.
»Kako je?«
»Ni bilo težav. Preprečil sem nesrečo...«
»Toda kaj?«
»Mislim, da ste pretiravali glede nevarnosti. Vidite, da je čas še zmeraj tukaj.«
»Kaj želite s tem reči?«
»No ja, preden sem zapustil preteklost, sem svojemu preteklemu dvojniku hotel pustiti pismo, ki sva ga pred odhodom pripravila, da mu razloživa, kaj vse mora narediti,…«
»In?«
»Ja, ker se nisem smel dotakniti samega sebe, sem se odločil, da sporočilo predam svoji ženi. A ona ni hotela niti slišati o tem, da bi lahko bilo neko sporočilo tako nujno, da bi zmotilo njeno poročno noč in je pismo pridržala nad svečo. Ko pa je plamen pričel…«
Nenadoma je vse okoli njiju, ves svet, vse osončje, vse vesolje pričelo žareti, kakor da bi se zgodil velikanski galaktični samovžig in v manj kot delčku sekunde…

Konec!

Wow, that's a GREAT STORY, SEB!!!!!

:w00t: :w00t: :w00t: :w00t:

Ég var í partýi hjá vini mínum. Tók kvöldinu bara rólega. Fór í sturtu, fann heitt vatni? streyma ni?ur líkama minn. Ég hugsa?i me? mér a? ég myndi nú reyna a? vei?a eitthva? um kvöldi?.

?stist upp vi? tilhugsunina um ferska brá?. Datt einna helst í hug hann Daníel sem gott skotmark. Ég haf?i sé? hvernig hann horf?i á mig. ?a? var frekar augljóst.
Daníel og ég eigum sameiginlegan vin. Höf?um spjalla? saman nokkrum sinnum.

Ég fann a? ég ?stist bara meira upp vi? ?a? a? hugsa um hann. Hversu fullkominn gat einn ma?ur
veri??
Ég klára?i a? skola shampooi? úr hárinu. Var? a? losa um spennuna. Nudda?i snípinn. Ooh hva?
?a? var gott.
Kvöldi? átti nú a? ver?a fullkomi?. Ég setti á mig bodylotion og kl?ddi mig í svartan, stuttan
kjól me? hlýrum. Sleppti undirfötunum. Fór í svarta háh?la?a skó og ger?i mig s?ta.

Ég fór út í bíl, spennt sem aldrei fyrr. ?egar ég loksins kom, tók vinur minn á móti mér. Gaf
mér bjór, spjalla?i smá. Augu mín skimu?u herbergi?, leitandi a? Daníel. Sá hann svo. Hann
hvar í dökkgrárri skyrtu, opinni ni?ur á bringu. Bringuhár... meow.
Hann var a? tala vi?
stelpu. Ég fékk nettan sting. Gat ?a? veri?? En svo m?ttust augu okkar. Hann star?i á mig.
Ég vissi a? hann yr?i minn.

Ég star?i á móti. Fikta?i í hárinu mínu, sleikti varirnar. Ég sá a? hann tók vi?brag?. Hann
stó? samstundis upp, gekk til mín. Stelpan sat eftir undrandi. En mér g?ti satt best a? segja ekki veri? meira sama.
Ég gekk á móti honum. Vi? stó?um mjög n?rri hvort ö?ru, án ?ess a? segja or?. Horf?um í augun.
Ég snerti öxl hans me? annari hönd minni, og renndi henni ni?ur bringuna. Leit ni?ur. Dýri? var
löngu vakna?. ?a? var alveg augljóst hvert ?etta myndi lei?a.
Hann tók af skari?.
"Viltu koma heim?" spur?i hann, hálf andvana af greddu.
Au?vita? jánka?i ég, og vi? fórum upp í bílinn minn. Ég keyr?i. Vi? sög?um ekki or? alla
lei?ina. Hann strauk á mér l?ri?. F?r?i sig upp og kom vi? rennblauta píkuna. Hann leit út fyrir
a? meta ?a? a? ég var ekki í n?rbuxum. Hann strauk höndinni aftur ni?ur l?ri?, og aftur upp.
Ég var a? springa. Ég leit á hann, og glotti. Hann tók ?ví sem sam?ykki, og f?r?i sig enn aftur
upp. En hann staldra?i vi? í ?a? skipti?.

Nudda?i píkuna í h?gum, hringlaga hreyfingum. Ég hélt a? ég myndi deyja. Ekkert smá grö?. Sem betur fór bjó hann ekki langt frá partýinu. Ég var alveg a? fá ?a?.

Loksins komum vi? a? húsinu hans. Stórt einbýlishús í Gravarvoginum. Hann býr me? foreldrum sínum, en ?au voru augljóslega ekki heima. Vi? vorum ein.
Strax og útidyrahur?in loka?ist greip hann mig. Kyssti mig lostafullum kossi og snerti mig alla.
Ég fann s?lustraum hlykkjast um mig. Hann var minn gu?. Ég greip um klofi? á honum. Vá hann
var stór. Og spenntur.

Vi? f?r?um okkur í átt a? herberginu hans. Á lei?inni kl?ddi ég hann úr
skyrtunni. Ekkert smá vel vaxinn. Hann strauk á mér baki?, ni?ur á rass. Fór undir kjólinn minn,
snerti mig alla. Vi? hentum okkur á rúmi? og vi? kl?ddum hvort anna? úr.
Vi? stoppu?um í augnablik. Ég lá á bakinu, hálf reist upp, og horf?i í augu hans. Brosti s?tu,
lostafullu brosi. Hann glotti. Ég f?r?i hann á baki? og lá klofvega yfir honum. Kyssti hann og
greip um tóli?. Strokka?i. F?r?i mig svo ne?ar, ne?ar, og byrja?i a? sleikja hann. Honum fannst
?a? greinilega gott, gaf frá sér stunu. Ekki sú fyrsta, ekki sú sí?asta.

Ég totta?i hann í smá
stund, ?anga? til ég fann a? hann var alveg a? koma. ?á skiptumst vi? á. Hann lag?i mig á baki?,
sleikti á mér magann. F?r?i sig ne?ar, a? nýraka?ri píkunni. Oh ég var svo blaut. Hann renndi tungunni fram og til baka á snípnum. Ég fékk s?luhroll. Hann fór svo hra?ar og hra?ar, ?anga? til a? ég fékk mögnu?ustu fulln?gingu sem ég haf?i nokkurn tíman fengi?. So far. Hann hélt áfram.

Ein, tv?r, ?rjár fulln?gingar. Hann var svo sannarlega gu?. Svo dró ég hann upp til mín, snerti hann. Svo fullkominn. Ég lag?i hann á baki?, og settist á hann. Oh hann fyllti svo vel upp í mig.
Ég hreyf?i mig h?gt í hringi á honum. Vi? horf?umst í augu allan tímann. B??i a? deyja úr losta.

Hann nudda?i á mér geirvörturnar, jesús hva? ?a? var gott. Svo skiptum vi? um stellingu, hann
lag?i mig á baki? og setti f?turna á axlirnar sínar. Byrja?i h?gt, fór svo hra?ar og hra?ar.
Ég var á himnum. Ég haf?i fengi? óteljandi fulln?gingar ?etta kvöld. Og ?a? var rétt a? byrja.
Vi? fengum ?a? svo á sama tíma. Jesús. Ég fann hann koma inni í mér, heitur og blautur.
Vi? lágum svo í fa?mlögum. Sveitt. En alls ekki h?tt.
Stundu seinna stó? hann svo upp og fór úr rúminu. Ég horf?i á eftir honum, hugsa?i hva? hann v?ri eiginlega a? gera. Hann gekk a? kommó?uskúffu, og dró upp víbrador. Ég glotti, og gaf honum bendingu um a? koma strax til mín. Ég var sko sátt.

Fyrst kyssti hann mig og ?reifa?i á mér allri. Hann var or?inn spenntur aftur. Hann tók
víbradorinn, setti hann á l?gstu stillingu. Nudda?i á mér snípinn. Ég fékk hroll. Svo stakk
hann tryllit?kinu inn í mig, og setti strax á h?stu stillingu. Fráb?rt. Á me?an sleikti hann
á mér geirvörturnar og putta?i mig. Ég hélt a? ég myndi springa. Aftur.
Fékk ?a?.

Hann tók víbradorinn og byrja?i a? g?la á milli rasskinnanna minna. Ég fékk ??gilegan hroll.
?etta var eitthva? sem mig haf?i langa? a? prófa, en ekki láti? ver?a a?. Hann tók sleipiefni og byrja?i a? g?la vi? opi?. H?gt og rólega. Fann svo a? ég var tilbúin, og hann fyllti mig me? víbradornum. Allan tíman putta?i hann mig. ?etta var svo gott.

Svo stakk hann limnum inn í rennblauta píkuna. H?gt og rólega. Ég var svo gjörsamlega fyllt. Fullkomin tilfinning.
Himnaríki.

Ég fann a? ég var a? koma. En hann setti fingur fyrir varir sér.
"Bíddu" sag?i hann, og glotti. Brosti strí?nislega.
Ég bei?. Ég sá a? hann var einnig a? berjast vi? ?a?. ?etta var svo magna?. Ég var a? deyja.

Eftir smá stund af ?essari ótrúlegu fyllingu, kinka?i hann kolli, og vi? komum saman. Hann tók
víbradorinn og henti honum til hli?ar. Annars hef?i ég hreinlega sprungi?. S?luhrollur fór
um okkur. Fulln?gingin var?i endalaust, a? ?ví er virtist. Svo lágum vi? bara. Hann ofan á mér.
Enn?á inni í mér. Vi? lágum í fa?mlögum endalaust. Vildum ekki f?ra okkur. Vildum ekki a? kvöldi? t?ki enda.
Sofnu?um b??i.

Seinna vakna?i ég vi? ??gilega tilfinningu. ?a? var kominn morgunn. Leit vi?, sá Daníel á milli fóta minna. Hann leit í augu mín, ég sá hann brosti. Fráb?r lei? vi? a? vakna. Svo gott. Ég var mjög fljót a? fá ?a?. Hann f?r?i sig og lag?ist vi? hli? mér. Vi? sög?um ekki or?, en hann fikta?i í löngu, brúnu hári mínu. Vi? horf?umst í augu. Ég h?gt og rólega strauk lim hans, sem var me? fullri reisn.
Á?ur en ég ná?i a? klára, f?r?um vi? okkur inn á ba?herbergi, í sturtuna. Elsku?umst ?ar.
Ekkert smá gott a? finna vatni? seytla um líkamann. Una?ur.
Eftir sturtuna kl?ddum vi? okkur saman. Ég kyssti hann á munninn, stuttan koss, og gekk svo út.
Fór heim.

Quote:

Originally posted by Puffin+Jan 2 2005, 02:27 AM--></div><table border='0' align='center' width='95%' cellpadding='3' cellspacing='1'><tr><td>QUOTE (Puffin @ Jan 2 2005, 02:27 AM)</td></tr><tr><td id='QUOTE'> <!--QuoteBegin-Sebatianos@Jan 2 2005, 12:20 AM
I wrote this myself, just not right now...* :bleh:
Skozi čas in nazaj

»Torej spoštovano občinstvo, rad bi se vam zahvalil, da ste se odzvali mojemu povabilu in prišli na predstavitev mojega izuma. Mnogi trdijo, da sem pač še en nori znanstvenik, ki vse življenje izumlja nekaj, česar ni mogoče izumiti. Toda dovolite, da vam najprej razložim svojo teorijo.«
S temi besedami je dr. Uroš Topar nagovoril zbrane goste, ki jih je povabil v upanju, da bodo financirali njegov projekt.
»Zgodilo se je nekoč v daljni preteklosti v času, ko le tega še ni bilo. Dandanes za dejanske štejemo štiri dimenzije: višine, širine, globine in časa. In vse kar obstoja v tem našem kozmosu, teh štirih dimenzij ima neko energijo. A preden je prišlo do rojstva vesolja ni bilo te energije. Fiziki nas učijo, da je energija neuničljiva in da ne more nastati iz ničesar. Toda kako je nastala? Nekoč v dobi ko še ni bilo vesolja so bile te dimenzije: višine, širine, globine, časa in vse tiste, ki jih ne znamo poimenovati, a nam fiziki pravijo da obstojajo; vzporedne. Bile so kakor premice. Vsaka je bila nosilka le ene dimenzije. Bile so vzporedne. Toda* ta vzporednost se je izgubila in dimenzije so se pričele sekati. Sprva sta se sekali le dve, nato pa vedno več in tako smo dobili neko točko, kjer se sekajo vsaj štiri dimenzije. To so dimenzije, ki jih lahko sprejmemo za resnične, saj imamo z njimi vsak dan opravka.
Tako je tedaj iz čiste energije, ki je bila brez mase, nastala materija. In ta materija teži k temu, da postane čista masa, brez energije. Zato energijo oddaja in se ohlaja. Ko bo dosegla temperaturo absolutne ničle, da ne bo več imela nobene toplote in ko bo dosegla popolno mirovanje, bo ostala brez energije. Tedaj bo ponovno izven dimenzije časa. In to je nekaj, kar se dogaja z našim celotnim vesoljem. Vsak elektron v atomu teži k temu, da bi imel čim nižjo energijo. Da bi je čim več oddal. In to se dogaja s celim vesoljem. In v daljni prihodnosti bo vsa ta energija zapustila naše vesolje in tedaj bo ostala le še masa. Masa brez gibanja, pri temperaturi absolutne ničle. In nato bo še ta razpadla, saj več ne bo energije, ki bi vezala atome, niti energije, ki bi elektron vezal ne jedro atoma.
Hitrost svetlobe naj bi bila končna hitrost, saj naj bi fotoni predstavljali čisto energijo brez mase. Kaj so potem na primer tahioni? Ti naj bi se gibali še hitreje od fotonov, še hitreje od svetlobe. Če bi bila hitrost svetlobe res tista meja v času, tedaj bi se morali tahioni gibati skozi čas nazaj in ne naprej. Če bi se torej gibali s hitrostjo tahionov, bi potovali proti začetku časa. Če pa bi hoteli potovati v prihodnost, pa bi morali biti počasnejši od negibnega. Torej bi morali obstojati pri nižji temperaturi od 0 Kelvina - absolutne ničle. In vidite spoštovani gostje, prav to lahko s tem strojem dosežem. Dame in gospodje,* lahko boste priča prvemu časovnemu stroju v zgodovini človeštva.«
Po prostoru je bilo slišati posmihanje, nerganje in okašljevanje, toda kmalu je vse to poleglo, saj je dr. Topar dvignil pregrinjalo z vitrine, ki je stala na njegovi desni. Tam se je nahajal nek stroj. Bil je podoben koničastemu jajcu, velikemu kakor žoga za odbojko, na katerega je bil nameščen strelovod v velikosti pletilke. Zavladala je tišina. Bolj iz vljudnosti, saj je bil na obrazih raznih finančnih mogotcev, zbranih v dvorani, izraz nejevernosti.
Tedaj je dr. Topar stopil nazaj do kontrolne plošče in pričel razlagati:
»Pravzaprav je časovni stroj in čudež znanosti tale omara tukaj, saj so v njej vse kontrole, in pomembni mehanizmi. Z njo nadziram sondo. Torej preko tistega prevodnika, ki ga vidite, nameščenega na sondo, lahko s pomočjo tele naprave iz lupine sonde izčrpam vso energijo in še več. Prav tako pa lahko vanjo pošljem dovolj energije, da se prične gibati z nadsvetlobno hitrostjo. Težava je le v tem, da kakor hitro sonda zapusti ta bežen trenutek sedanjosti, več ne morem upravljati z njo. Toda ker je sonda votla, lahko vanjo dam predmet primerne velikosti in ta bo nepoškodovan potoval skozi čas.«
Nato je sondo odprl in pokazal, da je prazna.
»Kot vidite, je sonda prazna. Sedaj pa bi prosil, nekoga izmed vas, naj na listek napiše neko sporočilo, list prepogne, tako, da ga ne bom mogel prebrati in mi ga izroči.«
»Saj nismo prišli gledati čarovniške predstave!« se je slišal glas iz občinstva.
»Prosim, dovolite da vam razložim. Čez pol ure, bom sporočilo, ki ga bo napisal nekdo izmed vas, poslal za dvajset minut v preteklost. Kar pomeni, da se bo to sporočilo, čez deset minut pojavilo v sondi, ki jo bom poslal skozi čas.«
»Že tiste teorije prej so bile z lase privlečene, sedaj pa nas poskušate še bolj zmesti ali kaj? Naj bo. Napisal vam bom sporočilo,« je odvrnil isti glas, ki je pripadal Juriju Stotaku.
Res je napisal sporočilo in ga predal dr. Toparju. Ta je to sporočilo brez da bi ga pogledal, dal v sondo. Nato je prinesel stojalo in ga postavil pred občinstvo in pričel ponovno razlagati:
»Torej kot sem že rekel, bom čez pol ure tole sondo dal na to stojalo in jo poslal za dvajset minut v preteklost. Kar pomeni, da bo čez deset minut prispela sonda iz prihodnosti in se pojavila na tem stojalu. V tisti sondi bo to isto sporočilo, ki ga bom jaz v prvi sondi, ki jo vidite tukaj, poslal v preteklost čez dvajset minut.«
Nato je pričel gledati na uro in pri tem nastavljal časovne koordinate na napravi v ozadju. Čez nekaj časa se je temperatura nenadoma spustila in na stojalu se je pojavila še ena sonda. Bila je povsem identična prvi. Doktor Topar je pokazal prvo in sporočilo, ki je še vedno bilo v njej. Tedaj je to sporočilo prebral na glas in gospod Stotak se je strinjal, da je to pravo sporočilo. Nato je prvo sondo odložil in šel do stojala, kjer je bila druga sonda. Sedaj jo je odprl in tudi v njej je bilo sporočilo. Dal ga je nekomu iz občinstva naj ga prebere. Sporočilo je bilo povsem enako. Nato je ponovno vzel prvo sondo s sporočilom in jo postavil na podstavek, kjer je bila prejšnja sonda. Čez nekaj časa je aktiviral to sondo. V prostoru je postalo zelo vroče, toda le za hip in sonda je izginila. Ostala je le še tista sonda, ki se je pred dvajsetimi minutami pojavila na podstavku.
»Kot ste se lahko pravkar sami prepričali, časovni stroj deluje!«
V prostoru je nastala popolna tišina. V zraku je bilo čutiti strahospoštovanje pred genijem doktorja Uroša Toparja in njegovim časovnim strojem. Prav tako pa so se nekaterim finančnim mogotcem zaiskrile oči ob pomisli na vse koristi, ki jim jih lahko prinese časovni stroj.
Naslednjega dne je že navsezgodaj zjutraj zazvonil telefon v laboratoriju dr. Toparja.
»Dr. Uroš Topar? Jurij Stotak tukaj. Včeraj sem bil na vaši demonstraciji. Gotovo se spominjate.«
»Seveda, vi ste tisti skeptik kajne?«
»Moram priznati, da sem sprva res nekoliko dvomil, toda bili ste zelo prepričljivi. Zanima me, ali bi se lahko sestali z menoj in mi natančneje obrazložili delovanje vašega izuma. Bil bi vam namreč pripravljen financirati nadaljnji razvoj vašega stroja.«
»Priznati, da je vaš predlog dokaj zanimiv, a želim vedeti, kako nameravate uporabiti moj stroj.«
»Morda bi bilo najbolje, če bi se čimprej dogovorila za sestanek, doktor, da vam predstavim svoj načrt. Kdaj bi vam najbolj odgovarjalo?«
»Pravzaprav nimam dosti dela in tudi tega bi lahko prevzel moj asistent, tako da...«
»Krasno! Še danes pošljem letalo po vas. Saj ste rekli, da boste lahko prišli. Brez skrbi, bom jaz poskrbel za vse. Letalo vas bo čakalo na letališču še danes popoldan.«
»Toda, saj še nisem niti razmišljal o tem, da bi odpotoval. Moram pripraviti svoje gradivo, naročiti svojemu asistentu kaj ...«
»Nič ne skrbite doktor. Asistentu lahko pišete, Rezultatov raziskav pa tudi ne potrebujete, saj jih tako ali tako ne bi razumel. Za vse ostalo pa bom že jaz poskrbel. Popoldan torej... To pomeni, da boste pozno zvečer pri meni, seveda boste moj gost, tako da vam ne bo treba iskati hotela. Torej je dogovorjeno?!«
»No prav, čeprav...«
»Brez skrbi, bom že jaz poskrbel za vse. Na svidenje.«
Rahlo zmeden po tem monologu gospoda Stotaka, je Uroš nenadoma dobil občutek strahu. Kakor da se bo zgodilo nekaj nepojmljivega. Nekaj kar bo močno vplivalo na življenje, toda si ne more misliti kaj.
»Dobrodošli dr. Topar,« je nekaj pred polnočjo pozdravil g. Stotak svojega gosta. »Upam, da ste prijetno potovali.«
»Sem, toda vseeno bi se raje najprej odpočil od poti. Zato bi prosil, če bi lahko vse formalnosti povezane s tem obiskom prestavili na jutri.«
»Seveda, seveda. Moj služabnik vas bo pospremil do vaše sobe.«
Uroš se ni mogel načuditi Stotakovi hiši. Bila je kakor romantičen srednjeevropski grad. Nikdar ne bi pomislil, da bi oseba kot je Stotak, ki nedvomno nima občutka za estetiko, še manj pa za romantiko, lahko bila lastnik takšne vile. Predvsem pa ga je začudil nenavaden povsod se ponavljajoč lik mlade ženske. Njen lik je bilo mogoče videti povsod po hiši. Na vsakem portretu, na vsaki fotografiji, na vsakem kipu, je bila njena podoba.
»Oprostite, kdo je ta ženska?« je vprašal služabnika.
»To je pokojna gospa Stotak.«
»Hočete reči, da je on vdovec?«
»Točno tako. V enem dnevu je postal oboje, mož in vdovec. Tragična nesreča gospod. Tukaj je vaša soba gospod. Prijeten počitek.«
V skoraj sterilni sobi je Uroš le s težavo zbral svoje misli. Kakor refren nezaželene pesmi se mu je vedno znova vračal pred oči lik gospe Stotak. Nič čudnega pravzaprav, saj je bila vsa vila prežeta s tem obrazom, toda v liku te nežne ženske je bilo nekaj zloveščega. Kakor melodija, ki se prevečkrat ponovi in s tem pridobi že naravnost grozljive prizvoke.
»Dobro jutro doktor, zajtrk in gospod Stotak vas pričakujeta na zahodni terasi.«
»Hvala,« je še napol v spanju odgovoril.
»Končno ste prišli doktor. Skoraj bi že začel jesti brez vas. Izvolite usedite se.«
»Hvala. Moram vam priznati, da sem bil včeraj naravnost šokiran nam vašim nenadnim povabilom, zato ne nameravam ovinkariti. Kaj pravzaprav želite od mene?«
»Me veseli, da ste prešli naravnost k bistvu. Zanima me, ali lahko naredite časovni stroj, ki bi omogočil potovanje ljudi skozi čas.«
»G. Stotak, težava ni v časovnem stroju. Ta bi zmogel poslati skozi čas prav vse, toda razen posebne sonde, ki sem jo uporabil na predstavitvi, ni ničesar, kar bi uspelo prestati pot skozi čas. Razpadlo bi mnogo prej.«
»Dobro, toda kaj če bi bila sonda večja. Dovolj velika, da bi vanjo lahko stopil človek.«
»Seveda bi teoretično to bilo izvedljivo in tedaj bi človek lahko potoval skozi čas, toda skoraj nemogoče bi bilo narediti tako veliko sondo.«
»Na primer, da bi bilo mogoče. Ali bi lahko tedaj jaz potoval skozi čas?«
»Možno bi bilo, toda skrajno nevarno. Veste, časovna linija je zelo občutljiva stvar.«
»Toda obstaja možnost, da bi se lahko vrnil v preteklost?«
»Seveda obstaja. Toda ne da se predvideti, kaj bi časovni stroj povzročil v preteklosti.«
»Toda vi ste na predstavitvi poslali sondo v preteklost in vse je bilo v redu.«
»Da, toda zato, ker sem najprej pripravil vse za pojav sonde in šele nato sondo poslal v čas, ko je bilo vse pripravljeno.«
»Oprostite, ne sledim vam.«
»Poglejte, na predstavitvi sem najprej namestil na oder stojalo ob 14:32. Nato sem ob 15:02 poslal sondo v preteklost za dvajset minut. Torej se je ta sonda vrnila v preteklost ob 14:42. Deset minut za tem, ko sem že postavil stojalo. Zamislite si, da bi sondo poslal nazaj v čas pred 14:32. Se pravi v čas preden sem postavil stojalo. Sonda bi se pojavila na istem mestu, toda kaj če bi tedaj nekdo tam stal? Sonda bi ga v trenutku ubila.«
»Razumem, toda sonda bi ostala nepoškodovana kajne?«
»Seveda. Tudi to sem že poskusil. Seveda ne na živih bitjih, toda sondo sem že zanalašč poslal v opečni zid. Sonda je ostala nepoškodovana, toda zid je razneslo.«
»Pa ste že kdaj poskusili poslati živo bitje skozi čas?«
»Seveda. Najprej sem poslal muho, nato čebelo, in celo hrčka. Vse tri živali so kazale normalne znake. Nič ni bilo narobe z njimi. Toda enačbe kažejo na to, da bi se lahko časovna linija porušila, če bi nekaj iz prihodnosti prišlo v stik s svojim dvojnikom iz preteklosti.«
»Če bi torej človek potoval v preteklost in srečal sebe v mlajših letih, se torej ga ... se ne bi smel dotakniti?«
»Točno. To bi lahko povzročilo katastrofo.«
»Kaj pa potovanje v prihodnost?«
»Tudi to je mogoče. Toda ponovno se pojavi težava, da se bo sonda pojavila v kakšnem predmetu.«
»Torej je možno, da se jaz vrnem v preteklost in nato ponovno nepoškodovan pridem v prihodnost?«
»Zelo mi je žal gospod Stotak, toda brez kontrole omare ne boste mogli nadzirati sonde. Jaz lahko sondo pošlem v katerikoli čas, toda nato več ne morem vplivati na njo in jo priklicati nazaj.«
»Toda če bi lahko kontrolno omaro vgradili v Sondo, bi potem bilo mogoče?«
»Bilo bi mogoče, toda izredno nevarno.«
»Vem, lahko bi uničil kak zid, ali pa celo koga ubil.«
»Še huje. Če spremenite kak dogodek v preteklosti, lahko porušite celotno časovno linijo.«
»Kako to mislite?«
»Preprosto. Če se vrnete v preteklost, morate predpostaviti, da se bo preteklost, ki jo mi poznamo spremenila. Tudi če sami tega ne želite, se lahko to zgodi, toda dozdeva se mi, da želite spremeniti lastno preteklost kajne?«
»Prav, ne bom več ovinkaril. Prepričan sem, da ste opazili slike moje žene povsod po hiši. Ona je umrla v nesreči in to prav na najino poročno noč. Želim se vrniti v preteklost in preprečiti njeno smrt.«
»Sem si kar mislil. Žal mi je, toda to je nedopustno. Če bi se vi vrnili v čas in rešili ženi življenje, bi se vaše osebno življenje odvijalo povsem drugače, kot se je sedaj. Kar bi pomenilo, da bi vi živeli skupaj z ženo in po vsej verjetnosti ne bi prišli na mojo predstavitev časovnega stroja, saj ne bi bili obsedeni s spreminjanjem lastne preteklosti. In če torej ne bi prišli na mojo predstavitev in se ne bi zanimali za časovni stroj, se ne bi vrnili v preteklost in svoji ženi ne bi rešili življenja, saj sploh ne bi vedeli, da naj bi ona umrla na vašo poročno noč. Kar pomeni, da bi se od vaše poročne noči naprej razvili namesto ene časovne linije dve. Prva bi bila ta, ki jo sedaj živite, druga pa bi bila spremenjena linija, v kateri bi bila vaša žena še vedno živa. Vse bi bilo v redu, dokler ne bi prišel trenutek, v katerem bi se vi v naši časovni liniji odpravili v preteklost. V alternativni liniji se vi namreč ne bi vrnili v preteklost in bi se porušila. Ker pa osnovne časovne linije od vaše poročne noči, pa do trenutka vrnitve v preteklost nikdar ne bi bilo, bi nastala praznina v času in se ne bi mogel vzpostaviti normalen čas. Torej bi čas preprosto nehal obstojati, saj ne bi bilo osnovne časovne linije, alternativna pa bi bila porušena. Odkrito rečeno, ne vem kaj bi se zgodilo potem, toda obstaja možnost, da bi se ustavil čas. Se pravi, da bi izrinili dimenzijo časa iz presečišča dimenzij, v katerem se trenutno nahaja naše vesolje, torej bi lahko izničili pogonsko energijo, ki je ustvarila naše vesolje in uničile vse, kar lahko ljudje zaznamo.«
»A lahko to malo poenostavite?«
»Vzemimo za primer, da bi bil tak časovni stroj že nared in da bi se vi lahko že danes vrnili v preteklost.«
»Dobro.«
»In da vi ne bi šli v preteklost. Vse bi se odvijalo normalno in jutršnji dan bi bil normalen.«
»Jasno.«
»Toda če bi se vi vrnili v preteklost in preprečili ženino smrt, bi spremenili čas. Od vaše poročne noči pa do današnjega dne, ki bi bil del drugačnega časa.«
»Vem. In kaj potem?«
»Torej se vi danes ne bi pogovarjali z mano in se ne bi vrnili v preteklost.«
»Zakaj ne?«
»Zato, ker bi bila v drugačnem času vaša žena živa in je ne bi poskušali rešiti.«
»Razumem.«
»Torej se vi ne bi vrnili v preteklost in bi bilo enako, kot če že sedaj ne bi šli v preteklost.«
»Dobro, v čem je torej problem?«
»Poglejte, jutršnji dan, bi bil v obeh primerih enak, normalen. Toda če bi se vrnili, bi bil čas od vaše poročne noči, pa vse do jutri drugačen.«
»In?«
»Ker pa bi jutri moral biti ponovno normalen dan, bi ta drugačen čas od vaše poročne noči do jutri izginil.«
»Hočete reči, da bi se vse dogajalo, kakor se je sedaj?«
»Ne. Drugačen čas bi preprosto izginil. Normalnega časa pa sploh ne bi bilo. Tako da bi nastala praznina v času. In ta praznina v času, bi lahko uničila celo vesolje.«
»In tega se ne bi dalo spremeniti?«
»Morda. Toda tveganje je preveliko.«
»Kako? Pozabite na tveganje, kako bi se to dalo spremeniti?«
»Zagotoviti bi bilo treba, da bi vi tudi v drugačnem času prišli na mojo predstavitev in se tudi v drugačnem času vrnili v preteklost.«
»Toda kako?«
»Ko bi se vrnili v preteklost, bi morali poiskati samega sebe in razložiti celotno situacijo. Tako da boste tudi v drugačnem času prišli na mojo predstavitev in vse ostalo. Toda pojavi se še en problem. Vi se boste nato ponovno vrnili v sedanjost in tedaj se boste vi spominjali le normalnega časa, ne pa drugačnega. To pomeni, da boste se sicer lahko vrnili k svoji ženi, toda vi se boste spominjali normalnega časa od poročne noči naprej, ona pa spremenjenega. Kar pomeni, da se bo za vas svet spremenil.«
»Nič hudega. Da bom le lahko z njo.«
»In še nekaj je. Ko boste v preteklosti, se ne smete dotakniti svojega mlajšega dvojnika. Kdo ve, kaj vse bi se tedaj zgodilo.«
»Torej mi boste pomagali.«
»Jaz sem znanstvenik. In ko sem ustvaril časovni stroj, sem to naredil z namenom, da bi pomagal človeštvu. Vedel sem, da ga bo potrebno uporabiti, toda moramo biti previdni in izničiti vsako tveganje, pa bo vse v redu. Pripravljen sem vam pomagati, toda pod pogojem, da se boste skrbno držali mojih navodil.«
»Seveda. Pripravljen sem vam financirati celoten projekt izgradnje sonde in ubogal bom vaše nasvete, glede tega, kaj vse bo moral moj dvojnik narediti v drugačnem času.«
»Prav.«
Izdelava sonde je bila sicer draga in zahtevna, toda pravzaprav je šlo le za izdelavo velike enačice osnovne sonde, ki jo je Uroš Topar uporabil v svoji demonstraciji, zato je to delo prepustil svojemu asistentu in strokovnjakom, ki jih je najel Jurij Stotak, Uroš in Jurij pa sta za ta čas skupaj sestavljala seznam navodil za Stotakovega dvojnika. Po letu in pol napornega dela in skrbnega preračunavanja učinkov posameznih dejanj v preteklosti na časovno linijo, je končno napočil trenutek resnice.
»G. Stotak, časovni stroj je nared in menim, da smo pripravljeni.«
»Dr. Topar…, Uroš hvala. Hvala za vse. Brez skrbi, držal se bom navodil. Sedaj pa je napočil trenutek, da spremenim usodo.«
Nato so sondo namestili v hotelsko sobo, ki je bila točno nad sobo v kateri sta mladoporočenca nameravala preživeti poročno noč in Jurij je pognal časovni stroj.
Dr. Topar je za vsak slučaj zapustil sobo, saj se bo g. Stotak po opravljeni nalogi vrnil v isti prostor in bilo bi nevarno, če bi ostal v sobi, ko se bo prikazal časovni stroj.
Skozi vrata je začutil toploto, ki je naznanila, da je sonda odpotovala v preteklost. Le hip za tem, pa je začutil mraz, ki je naznanil, da se je sonda vrnila. Seveda bi lahko bil g. Stotak v preteklosti celo leto, toda z zornega kota dr. Toparja je bil g. Stotak odsoten le delček sekunde. Nato je dr. Topar stopil v sobo, z občutkom zmagoslavja v prsih. Časovna linija se ni podrla, kar pomeni, da so bili dovolj previdni pri svojih preračunih in da je tudi dvojnik g. Stotaka skrbno opravil svojo nalogo. Res je premagali smo usodo.
»Kako je?«
»Ni bilo težav. Preprečil sem nesrečo...«
»Toda kaj?«
»Mislim, da ste pretiravali glede nevarnosti. Vidite, da je čas še zmeraj tukaj.«
»Kaj želite s tem reči?«
»No ja, preden sem zapustil preteklost, sem svojemu preteklemu dvojniku hotel pustiti pismo, ki sva ga pred odhodom pripravila, da mu razloživa, kaj vse mora narediti,…«
»In?«
»Ja, ker se nisem smel dotakniti samega sebe, sem se odločil, da sporočilo predam svoji ženi. A ona ni hotela niti slišati o tem, da bi lahko bilo neko sporočilo tako nujno, da bi zmotilo njeno poročno noč in je pismo pridržala nad svečo. Ko pa je plamen pričel…«
Nenadoma je vse okoli njiju, ves svet, vse osončje, vse vesolje pričelo žareti, kakor da bi se zgodil velikanski galaktični samovžig in v manj kot delčku sekunde…

Konec!